Spreminjanje ljudskega pesništva na primeru izbranih pesmi Martina Klančnika

• Letnik 2013

»Pa ta pesem je preč, ne znamo je več … « (ljudska) Ljudsko slovstvo je besedna umetnost in najstarejša oblika književnosti. Ljudske pesmi so nastale spontano, zato se spreminjajo in hkrati ohranjajo sestavine iz preteklosti. Slovenske ljudske pesmi so del kulturne dediščine naroda. Med poletnimi počitnicami smo na domačem podstrešju naključno našli rokopis zbranih pesmi g. Martina Klančnika. Pesmarica je stara približno devetdeset let. Domačin iz Šenbrica pri Velenju je bil zbiratelj ljudskih pesmi in vaški godec. Radovednost nas je priganjala in začeli smo novo zgodbo – raziskovalno nalogo. Zanimala nas je predvsem primerjava Klančnikovih zapisov s sodobnimi, in sicer s primerjavo zunanje (kitice, verzi v kitici, rima) in notranje (pomanjševalnice, besedni red, različen zapis besed, anafora) zgradbe pesmi. V pesmarici so pesmi razdeljene glede na tematiko, kar pomeni, da jih delimo na pivske, poročne, vojaške, pogrebne in druge. Analizirali smo tudi rabo jezika in potrdili hipotezo, da se zapisi ljudskih pesmi spreminjajo iz roda v rod in glede na pokrajino izvora. Raziskavo smo nadaljevali z anketnim vprašalnikom in pridobili mnenje o poznavanju ljudskih pesmi – Klančnikova in sodobna verzija. Večini anketiranih je poznana sodobna verzija zapisov. Pojejo jih v pevskih zborih in na porokah. Menijo tudi, da si ljudje, kot je bil g. Martin Klančnik, zapisujejo pesmi zato, da se ohranijo. Zanimalo nas je, kako strokovnjaka, slavistka in antropolog, raziskujeta ljudsko pesništvo. Potrdila sta spremembe v jezikovnih značilnostih, besedju in pogosto tudi močne narečne posebnosti.

Raziskovalna naloga:
Spreminjanje ljudskega pesništva na primeru izbranih pesmi Martina Klančnika
PrenosOgled