Med 15. in 20. septembrom je v Bruslju potekalo tekmovanje mladih znanstvenikov European Union Conest For Young Scientists 2016. Tekmovanja sem se s svojo raziskovalno nalogo »Bananin olupek – samo odpadek ali še  kaj več?« udeležil tudi sam in tako bil član nore, nepozabne izkušnje. Nameščeni smo bili v precej luksuznem hotelu, s pogledom na celoten Bruselj, kjer smo se v večernih urah veliko družili. 

15. 9. 2016 smo se iz letališča Jožeta Pučnika, skupaj z nacionalno organizatorko in tremi drugimi tekmovalci, odpravili v Belgijo. Ob samem prihodu nas je pričakala vodička in nas usmerila do hotela, kjer smo na hitro odložili stvari in se že odpravili na lokacijo tekmovanja. Tekmovanje je izgledalo kot sejem, kjer je vsak tekmovalec dobil svojo stojnico, jo polepil s plakati in dodal še kakšne brošure... V takšnem duhu je potekal celotni prvi dan. Po pripravi stojnic, se nas je nekaj že prvi dan odpravilo v mesto, da smo si ogledali nekaj znamenitosti in se, kot vsak dan, zelo pozno vrnili v hotel, kjer smo se sprostili v savni, nato pa odpravili spat. Naslednji dnevi so potekali malo bolj pestro. Nekaj ur na dan so potekale predstavitve projektov, katere so poslušali zunanji obiskovalci in mednje pomešana žirija. Bilo je precej sproščeno, tudi žiranti sami so se s teboj veliko pogovarjali. Med predstavitvami so se vrstili tudi izzivi za tekmovalce, da smo se povezali in navezali stike. Večkrat je bilo navodilo tudi takšno, da so se morale med sabo povezati stojnice in skupaj delati kakšen izdelek, kot na primer najvišji stolp iz slamic. 

Po treh dneh predstavitev smo še zadnjič spali v Bruslju. Po tem, ko smo celo popoldne predzadnjega dne našega tekmovanja, posvetili raziskovanju mesta. Naslednje jutro smo že pripravljeni zgodaj odhiteli na letališče, od koder smo zopet poleteli v Slovenijo. Teden je hitro minil, spomini pa bodo ostali za vedno. Vse od luksuznega hotela, do slovesnih prireditev za tekmovalce in drugih dogodkov... Zagotovo sem spoznal ogromno ljudi, ki jih ne bom pozabil. Zahvala gre pa tudi ZOTKS-i, ki mi je vse omogočila. Predvsem pa gre zahvala Mladim raziskovalcem za razvoj Šaleške doline in moji mentorici gospe Moniki Dobravc, za pomoč pri sami izdelavi projekta.

Aleksander Breznikar