Ustvarjeni po naši podobi

• Letnik 2005

Na prste dveh rok lahko preštejemo udomačene živali, ena izmed njih je pes, ki spremlja človeka že od pradavnine. Najstarejše okostje psa je bilo najdeno na Kitajskem, staro okrog 30 tisoč let. Človek je bil takrat v razvoju Homo sapiens sapiens, se pravi, človek je takrat že »hodil« po svetu. Večina arheoloških najdb z ostanki psov so bila v bližini človeških okostij. Te najdbe nam lahko omogočijo domnevo, da je pes, ne samo človekov najboljši prijatelj, temveč tudi najstarejši. Iz risb jamskega človeka, starih približno 6500 let, so razvidne prve podobe psov, sicer nedoločljive pasme, kako pomagajo človeku pri lovu. Iz tega obdobja izvira tudi nož, v ročaj katerega je vrisan obris psa z ovratnico, kar bi lahko bil dokaz o čuvajski vlogi psa. Odnos človek – pes se je verjetno začel zaradi obojestranske koristi. Človek je imel zvestega pomagača, čuvaja … pes je pa nekoliko lažje prišel do svojega obroka, to je ostankov hrane svojega gospodarja. Prvi zametki današnjega načina obravnavanja psov so se začeli v obdobju renesanse, kjer je lep pes v imenitnejših krogih postajal neke vrste statusni simbol. Tudi današnjim razmeram zahodnega sveta bi lahko rekli renesansa v nekem pomenu besede. Blaga je na pretek, neka povprečna blaginja pa tudi obstaja. Vsi se zavedamo, da so naši ljubljenci dragoceni, a tudi dragi. Če so postavljeni taki pogoji v družbi, potem človek lahko svoji nravi pusti prosti tek, da humanizira vse na skupni imenovalec svojih pogojev in samega sebe; kar pa lahko vodi v to, da obravnava svojega psa kot sebe ali svojega otroka. V tej raziskavi smo hotele ugotoviti, kako je s takšnim odnosom v Šaleški dolini. Z anketiranjem na območju krajevnih skupnosti Šoštanj, Ravne, Lajše in Topolšica ter z opazovanjem psov v lastnem okolju smo poskušale ustvariti sliko odnosov človek – pes na podeželju – koliko so psi ustvarjeni po podobi lastnikov. Po lastnih domnevah smo postavile hipotezo, da se psa vedno bolj obravnava kot člana družine, spremljevalca človeka, ki nam je »zlezel« pod kožo. Z nalogo smo hotele ugotoviti, če je temu res tako. Rezultati so pokazali, če se lastnik, zavedno ali pa nezavedno, ukvarja s svojim psom, mu, hote ali nehote, vliva svoj način življenja. Pes pač drugačnega ne pozna !