Po šolskih pešpoteh naših babic in dedkov

• Letnik 2004

Zanimalo nas je, kako je bilo nekoč, ko so otroci tudi iz oddaljenih krajev hodili v šolo peš. Poskušale smo ugotoviti, kakšne so bile šolske pešpoti naših babic, dedkov ter staršev in ali bi lahko bile zanimive tudi nam in našim vrstnikom. Predvidevale smo, da je mogoče obuditi vsaj eno staro šolsko pešpot. Vrstnikom smo želele približati otroštvo naših babic in dedkov, jih spodbuditi k opazovanju drobnih stvari v naravi okrog sebe in jim pomagati razvijati lastno ustvarjalnost. Hkrati smo želele popestriti turistično ponudbo našega kraja in vrstnikom od drugod predstaviti pesnico in pisateljico Nežo Maurer, ki je »naše gore list«. Med zbiranjem podatkov smo naletele še na eno pomembno osebo, ki ima korenine v našem kraju – na znanstvenika Paula Parina. Kulturnozgodovinske spomenike svojega kraja smo želele predstaviti na bolj svež, otrokom bližji način. Odločile smo se za metodo intervjuvanja, zato smo sestavile vprašalnik in se odpravile na teren. Pobrskale smo tudi po literaturi in spletnih straneh. Prebrale smo literarni deli Neže Maurer in Paula Parina, v katerih avtorja opisujeta svoje otroštvo. Zbrane podatke smo uporabile za načrt pešpoti Po šolski poti Neže Maurer in Pot k novemu kloštru. Izdelale smo natančen načrt za izvedbo in predvidele izvajalce. Pomudile smo se tudi z razmišljanjem o tem, kako oživljeni poti predstaviti tistim, ki sta jim namenjeni – vrstnikom. Delo nam je pomenilo izziv in prepričane smo, da bo rezultat naletel na ugoden odmev tudi pri naših vrstnikih. Malo za šalo, malo zares se nam je postavilo vprašanje, ali bodo tudi naše šolske poti tako pritegnile naše otroke in vnuke, kot so poti naših dedkov in babic pritegnile nas …