Različnost - pot k drugačnemu

• Letnik 2002

»Vsak človek je zase svet, čuden, svetal in lep, kot zvezda na nebu …« (Tone Pavček, Vsak človek je zase svet) Zgornja misel je bila najino vodilo v raziskovalni nalogi. Želeli sva vstopiti v svet ljudi z motnjami in s težavami v telesnem in duševnem razvoju, odkrivati in preveriti hipotezo, da se z »drugačnimi« ne moreš srečati, če ne gledaš s srcem. Namen najinega dela je bil raziskati, kako je v občinah Velenje in Šmartno ob Paki poskrbljeno za osebe, ki so po rezultatih najine ankete najpogosteje omenjene kot tiste, ki jih označujemo za drugačne. Zanimalo naju je, kakšni so pogoji dela z njimi, kdo se z njimi ukvarja in kdo jih usposablja. Želeli sva izvedeti, kaj ljudje razumejo pod pojmom drugačnost, preveriti, kakšen odnos imajo učenci naše šole do oseb z motnjami v telesnem in duševnem razvoju, kdaj se sami počutijo drugačni … Zanimala naju je dinamika družine, v kateri raste in se razvija otrok z različnimi razvojnimi motnjami, prav tako sva hoteli spoznati notranji svet oseb z motnjami v duševnem in telesnem razvoju. Morda zato, da vedno znova opravičimo svoj racionalizem ali ker nas drugačnosti begajo … Z nalogo sva želeli prispevati k odnosu do ljudi s posebnimi potrebami. Vstopili sva v področje, ki ne daje velikih in na daleč vidnih dosežkov, vendar je dolgoročno zelo pomembno, in to je področje medsebojnih odnosov. Mogoče nama je uspelo zgraditi nov most med nami, odkriti in sprejeti posameznika, ga stisniti k sebi, ga sprejeti takšnega, kakršen je, danes, zate, zame in za druge.