Tako sem ga pa jaz špičil

• Letnik 2002

Gradivo za najino raziskovalno nalogo sva črpala iz življenja, iz pripovedi treh generacij: svoje, generacije staršev in generacije starih staršev. Ob doživetju otrok sva spoznavala tudi način življenja, opravila ljudi, predmete iz vsakdanjega okolja, vrste iger, vrste otroških zaposlitev – dela. Skupno vsem zgodbam, čeprav sva jih razdelila v različne skupine, je to, da so vragolije otrok obstajale v času naših dedkov in babic, da obstajajo danes in da se bodo z njimi srečevali tudi naši znanci. Ugotavljava, da se razlike v načinu življenja generacij (nekoč in danes) ne spreminjajo (npr. fizično obračunavanje se pojavlja v vseh generacijskih obdobjih). Ugotavljava, da starši z nižjo stopnjo izobraženosti uporabljajo več fizičnih obračunavanj, medtem ko starši z višjo stopnjo izobraženosti uporabljajo mehkejše metode, npr. razgovore. Seveda sva prepričana, da so današnje metode boljše. Ljudje smo v otroških letih bolj razposajeni in razigrani kot kasneje v zrelih letih in imamo bolj razvito čustveno pogojeno vedenje, kot so: ljubosumje, laž, grupiranje, raziskovanje sveta. Za pojasnitev takega vedenja sva si poiskala razlage v literaturi. Vest, vsaj po najinem mnenju, bolj priznavajo starejši ljudje, ki se že zavedajo, da so včasih ravnali napak in da to, kar so storili, ni bilo prav. Mi, mladi, pa se tega še ne zavedamo in s tem priznavamo svojo nezrelost. Z zgoraj navedenimi dejstvi pa se potrjuje najina hipoteza, ki pravi, da se vragolije otrok pojavljajo v vsaki generaciji, način življenja in sankcije pa so se od časa naših dedkov in babic do danes spremenili.