Spomini na stare kašče še živijo

• Letnik 2006

Blizu naših domačij je nekaj posebnih malih hišic, ki vedno znova pritegnejo našo pozornost. Videti so stare, pa vendar na nek način ohranjene. Zato smo se odločili, da jih bomo raziskali, ugotavljali njihov pomen, vprašali lastnike, pobrskali po literaturi in to objavili v raziskovalni nalogi. Tako smo začeli spraševati in raziskovati. Dobili smo ideje naših mentoric, gradiva iz Občine Šoštanj in začeli z delom. Ugotovili smo, da je v Občini Šoštanj veliko kašč kot kulturnih dediščin, vendar smo se posvetili podrobnejši raziskavi sedmih kašč: Konovšekovi, Koželnikovi, Kranjčevi, Punčkovi, Savinekovi in Zaveršnikovi kašči. Uporabljeni so bili predvsem ustni viri lastnikov kašč, literature o kaščah je namreč zelo malo. Ugotovili smo, da so kašče lahko samostojne (stojijo ob hišah) ali pa da so zgrajene nad hišo (pod streho). Iz popisnih listov pa smo ugotovili sledeče: najstarejša je Kranjčeva kašča, ki je tudi posebnega občinskega pomena; najmlajša je Savinekova kašča; najbolj ohranjena je Konovškova kašča, kjer je tudi kuhinja in jedilnica (kašča je bila že prenovljena leta 2003); najmanj pa je ohranjena Koželnikova kašča (nad hišo), za katero menimo, da je potrebna obnove. Iz zgoraj navedenih ugotovitev lahko sklepamo, da so kašče, ki stojijo ob hišah bolj ohranjene kot kašče nad hišami. Namen naše raziskovalne naloge je bil popisati kašče kot kulturno dediščino. Želimo tudi seznanjati, obveščati ljudi v naši bližnji in širši okolici o pomenu teh kašč in kulturne dediščine nasploh.