Življenje šoštanjskih usnjarjev med I. in II. svetovno vojno

• Letnik 2002

Usnjarska obrt ima v Šoštanju bogato tradicijo, saj segajo podatki o prvih usnjarskih delavnicah v sredino 18. stoletja. Začetek razvoja od obrtne delavnice pa do največje tovarne za predelavo usnja na Balkanu se je pričel leta 1788, ko se je z usnjarstvom pričela ukvarjati družina Vošnjak. V raziskovalni nalogi sem želel spoznati življenje šoštanjskih usnjarjev med I. in II. svetovno vojno. Tovarna je v proučevanem obdobju v povprečju zaposlovala 350 delavcev, ki so prihajali na delo iz Šoštanja, Topolšice, Družmirja, Raven, Gaberk, Zavodenj, Belih Vod, Lepe Njive, Mozirja, Šmihela, Šmartna ob Paki, Podgorja, Šaleka, Šentilja, Pesja in Velenja. Delavci so dnevno pešačili na delo tudi po več ur, le redki so imeli kolo. Plače šoštanjskih usnjarjev so bile do leta 1925 višje od tedanjega slovenskega povprečja, med svetovno gospodarsko krizo in po njej pa rast plač ni več sledila rasti življenjskih stroškov. Največji del denarja so mesečno namenjali za prehrano in obleko. V brezplačnih Woschnaggovih stanovanjih je v tem času bivalo 68 družin, ki so imele poleg brezplačnega stanovanja, elektrike in vode tudi možnost najema njiv in vrtov. Socialni položaj usnjarske družine je bil ugoden, bolje pa so živele tiste družine, ki so imele doma nekaj zemlje in domačih živali. Na socialno stanje družina so s priložnostnimi popoldanskimi deli pomembno vplivale tudi žene usnjarjev. Prehrana v usnjarskih družinah je bila skromna, temeljila je na doma pridelani zelenjavi in žitaricah. Nedeljska in praznična kosila so bila za mnoge družine redek dan v letu, ko je bilo na mizah meso. Otroci usnjarjev, stari več kot 10 let, so denar za šolske potrebščine zaslužili z obiranjem hmelja, zdravilnih zelišč in gob, Miklavževa darila pa z jesensko pašo živine pri bogatih kmetih. Vsakdanja oblačila delavcev, žena in otrok so bila narejena iz poceni materialov, ki so bili pralni in obstojni, posebej pa so razlikovali vsakdanjo in praznično obleko. Zimske plašče in suknje so odrasli nosili tudi več kot 20 let. Mnenje redkih že živečih usnjarjev ali njihovih otrok je tedanjemu lastniku zelo naklonjeno. Poleg stanovanjskih ugodnosti je delavcem nudil še brezplačne stranske produkte proizvodnje, omogočal nakup osnovnih živil po ugodnih cenah na obročno plačilo in za božič obdaroval otroke usnjarjev. V obdobju med obema svetovnima vojnama je bilo v usnjarni razvito bogato društveno življenje, ki ga je lastnik tudi finančno podpiral.