Osončenost Vinske Gore in problematika termalnega pasu

• Letnik 2002

Namen naloge je ugotoviti, kakšno je trajanje sončnega obsevanja s pomočjo metode previšanega horizonta na območju Vinske Gore in dokazati obstoj termalnega toplotnega pasu. Za ponazoritev temperaturnih razlik na prisojnem in osojnem delu pobočja sem opazovala hitrost taljenja snega. Analizirala sem pojavljanje vinogradov na franciscejskem katastru in na TTN 1:5000. Na območju Vinske Gore so reliefne ovire na južni strani skoraj za polovico nižje (do 501 m nv) kot na severu (do 970 m nv), enako tudi ovire na zahodni in vzhodni strani območja. Visoki svet na severu nima vpliva na trajanje sončnega obsevanja, bolj pomembne so ovire v ostalih smereh. Rezultati kažejo, da je trajanje obsevanja najmanj skrajšano na obeh najvišjih točkah (vrh osojnega in prisojnega pobočja), najbolj na osojnem pobočju, sledi dno doline, nato osojno pobočje. Največje razlike so med posameznimi deli na 21.12., ko je sonce najnižje (20,22) na nebu. V času poletnega solsticija ter obeh enakonočij je vpliv reliefnih ovir manj izrazit. Sneg se najdlje obdrži na osojnem pobočju, nato sledi dno doline in nato prisojno pobočje. Torej prejme prisojno pobočje največ energije sončnega obsevanja in je najdlje obsijano. Na prisojnem pobočju se pojavi vinogradniški pas, ki sovpada s pasom daljše sončne obsijanosti in najhitrejšega kopnenja snega. Pas vinske trte, ki je tipična kulturna rastlina termalnega pasu, nakazuje obseg termalnega pasu na izbranem območju. Bolj natančno bi obseg termalnega pasu oz. razlike med prisojnim in osojnim pobočjem lahko določili še z merjenjem temperatur v vertikalni smeri. Najboljše rezultate pa bi dali večletni nizi podatkov meteoroloških opazovalnic razvrščenih po prečnem profilu doline.