Ali so res tako drugačni?

• Letnik 2006

Za raziskovalno nalogo o otrocih s posebnimi potrebami smo se odločile zato, ker smo izvedele, da našo šolo obiskuje 13 otrok s posebnimi potrebami (OPP). Vključeni so v razrede, kjer so ostali učenci neposredno soočeni z njihovo drugačnostjo. Želele smo ugotoviti, kako otroke s posebnimi potrebami sošolci sprejemajo medse, izvedeti, ali vedo, s katerimi težavami se soočajo otroci s posebnimi potrebami. Vrstnike smo želele podrobneje seznaniti s posebnostmi otrok, ki imajo posebne potrebe, s tem smo želele pomagati pri odpravljanju predsodkov in prispevati k boljšemu sprejemanju ter vključevanju otrok s posebnimi potrebami v šolsko in širšo skupnost. Raziskovalno nalogo smo razdelile na teoretični in empirični del. Pri delu smo uporabile deskriptivno in neeksperimentalno metodo empiričnega raziskovanja. V teoretičnem delu smo pojasnile, kdo so otroci s posebnimi potrebami, kakšna je njihova klasifikacija glede na motnjo v razvoju, razložile pomen in oblike integracije, navedle vlogo učiteljev in staršev pri vključevanju otrok s posebnimi potrebami v redne oddelke osnovne šole, opredelile razloge za in proti integraciji ter predstavile, kako je položaj otrok s posebnimi potrebami urejen v slovenski zakonodaji. V empiričnem delu smo statistično obdelale odgovore na anketna vprašanja, na katera so odgovarjali učenci tretje triade Osnovne šole Šoštanj, nato pa rezultate opisno interpretirale in jih prikazale še grafično. Prav tako smo opravile intervju s strokovnjakinjama, gospo Jelko Peterlin, šolsko svetovalno delavko na osnovni šoli Šoštanj, ter gospo dr. Marijo Kavkler, izredno profesorico na Pedagoški fakulteti v Ljubljani. Rezultati, ki smo jih dobile iz anketnih odgovorov, so gotovo spodbudni. Kažejo, da so zdravi vrstniki pripravljeni sprejeti medse otroke s posebnimi potrebami, vendar pa je treba tudi ostale otroke pripraviti na prihod otroka s posebnimi potrebami v razred ali šolo, jih seznaniti s posebnostmi. Seveda pa potrebujejo tudi otroci čas in neposredne izkušnje z otroki s posebnimi potrebami, saj si bodo na podlagi teh gradili pozitiven odnos do drugačnosti. Šole bi si morale prizadevati, da vzpostavijo čim več vzpodbudnih okoliščin, s katerimi si bodo pridobili več izkušenj za razumevanje in sprejemanje drugačnosti, npr. sodelovanje šol s šolami s prilagojenim programom v obliki skupnih srečanj, prireditev, projektov.