Status športnika - pomoč ali privilegij

• Letnik 2007

Šolanje in šport sta pojma, za katera bi lahko rekli, da sta nujno potrebna za kvalitetno življenje. S šolanjem pridobimo znanje, s športom pa delovnost, samostojnost, vztrajnost, samodisciplino, odgovornost, sposobnost premagovanja porazov, razvijanje želje po uspehu, ambicije in nenazadnje lasten gibalni razvoj. Torej, lahko bi rekli, da je formula za kvalitetno življenje sožitje šolanja in športa. Tega so se zavedali tudi na Ministrstvu za šolstvo in šport, saj so že leta 1996 pripravili Pravilnik o prilagajanju šolskih obveznosti, ki pomaga učencem osnovnih in srednjih šol usklajevati tako šolske kot športne obveznosti. In zakaj sva se odločili za to temo pri raziskovalni nalogi? Lahko bi rekli, da sva se tako odločili na podlagi lastnih izkušenj. Sami se intenzivno ukvarjava s športom in imava status športnika. V šoli pa se nama je večkrat dozdevalo, da nekateri učitelji Pravilnika o prilagajanju šolskih obveznosti ne poznajo dovolj dobro oz. ga ne sprejemajo v celoti. V nalogi sva odkrili, da večina učiteljev in učencev meni, da je status pomoč in ne privilegij. Ugotovili sva, da se večina učencev s statusom v Velenju ukvarja s športom, pri katerem je potreben zgodnji začetek, ali z rokometom, ki je v Velenju eden najbolj priljubljenih športov. Učenci s statusom - ne samo, da so dobri športniki - imajo tudi zelo dober učni uspeh. Prav tako pa sva tudi izvedeli, da je večina učencev športnikov zadovoljna s statusom športnika. Iz anket sva razbrali, da so učitelji in učenci dobro seznanjeni s pravilnikom. Na podlagi anketiranja pa sva izvedeli tudi, da se interni pravilniki šol razlikujejo in da razumevanje ni enotno, zato naj se pravilnik o statusu uskladi.